Utrinki

SLAVNOSTNA AKADEMIJA IN SLOVESNA SVETA MAŠA OB 100. LETNICI SMRTI DR. JANEZA EVANGELISTA KREKA, 7. IN 8. OKTOBER 2017 V SELCIH

S slavnostno akademijo, blagoslovom prenovljene spominske plošče na Krekovem domu in slovesno sveto mašo, ki jo je daroval ljubljanski nadškof msgr. Stanislav Zore smo 7. in 8. oktobra v Selcih obeležili 100. letnico Krekove smrti.

V soboto, 7. oktobra, na predvečer stote obletnice njegove smrti smo organizacijski odbor Kulturnega društva dr. Janez Evangelist Krek Selca pripravili slavnostno akademijo in tako sklenili Krekovo leto. Slovesnost je potekala pred podružnično osnovno šolo Selca, na istem prireditvem prostoru kot leta 1987 ob obeležitvi 70. obletnice smrti dr. J. Ev. Kreka. Moderator večera je bil rok Pintar, scenarij in program pa sta zasnovali Meta Potočnik in Marija Rovtar. Obe članici organizacijskega odbora za pripravo Krekovega leta.

V nedeljo, 8. oktobra smo dr. Kreka počastili še s sveto mašo, ki jo je daroval nadškof msgr. Stanislav Zore. V svoji pridigi je izpostavil: »Namen vsega njegovega delovanja je bil, da bi njegov narod postal srečen v duhovnem in materialnem oziru, in zato je izgoreval. Organiziral je ljudi, ustanavljal delavske zadruge in posojilnice, da bi odpomogel stiski in bedi delavskega in kmečkega človeka. In ni varoval samega sebe, ni štedil svojih moči, ni štedil svojega časa. In tudi zaradi tega, ker je bil takšen garač, takšen razsipnež s svojimi talenti in s svojim časom, je postal to, kar je – dr. Janez Evangelist Krek. Pred sveto mašo pa je blagoslovil prenovljeno spominsko ploščo na Krekovem domu v Selcih.

Na akademiji je spregovoril slavnostni govornik prof. ddr. Igor Grdina, zgodovinar in literarni zgodovinar, raziskovalec na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU. Orisal je Krekov politični in socialni pomen, ki ima vpliv tudi za današnje čase. O dr. Kreku je povedal naslednje: »Med osebnostmi, ki so Slovencem utrle pot skozi čas, je imel Krek najbolj zavezujoč stik z ljudmi. Drugi so predavali – on je poslušal, učil in vodil. Spodbujal je, pomagal in blagoslavljal. Krek je na tisoče shodov dodobra spoznal slovensko srce, njegovo duhovniško, politično in literarno delo je bila služba ljudem, zato je neutrudno snoval in organiziral najrazličnejša društva – od sindikalnih do kulturnih, pa tudi zadruge«. »Krek se – kar je med politiki redkost – ni bal spremeniti svoje misli, če je kje spoznal obetavnejše vizije od tistih, za katere se je dotlej zavzemal sam,« je še poudaril Grdina in Kreka označil za največjega slovenskega ljudskega tribuna in glasnika združenega naroda.

Anton Luznar, župan Občine Železniki, ki je leto 2017 razglasila za Krekovo leto, je poudaril, da je Krek pomembno vplival na narodovo samozavest in sooblikoval usodne narodno-politične odločitve. Ob tej priložnosti se je posebej zahvalil Krekovemu kulturnemu društvu in vsem ostalim, ki so v zadnjem letu pripomogli k ohranjanju spomina na njihovega velikega rojaka. Še posebej je izpostavil napis na spominski plošči: »SPOMIN NA TE NIKDAR NE BO SE ZGUBIL, ŠE POZNI ROD K HVALEŽNOSTI BO VABIL. Občina Železniki je tudi obnovila spominsko ploščo na Krekovem domu, ki je bila blagoslovljena 8. oktobra 2017.

Mešani pevski zbor sv. Petra iz Selc pod vodstvom zborovodje Vinka Rovtar je nastopil z izbranimi domoljubnimi pesmimi in dal proslavi slovesen pečat. Sledil je skrbno pripravljen recital, ki sta ga pripravili Meta Potočnik in Marija Rovtar. Ana Pollak, Gregor Gartner, Jure Thaler in Primož Tolar so popeljali poslušalce skozi Krekova dejanja in misli, kako bi snoval pravičnejšo družbo, da bi pomagal ljudem, da bi dvignil narod do svobode in blagostanja.

Ob zaključku večera se je zahvalila mag. Andreja Megušar, vodja organizacijskega odbora za Krekovo leto»ZAČETI JE TREBA«. To so besede moža, ki je izjemno zaznamoval Selca, Selško dolino, vplival na slovensko zgodovino, kot vizionar je napovedoval samostojno Slovenijo. Postavimo ga lahko ob bok očetov moderne Evropske unije Schumanna in Moneta. Skratka, kot pravi Ivan Cankar »bil je med nami mož, »ki je dal svojemu narodu vse in edino, kar je imel: svoje življenje«. Krekovo leto, ki ga je potrdila Občina Železniki smo začeli že lansko leto s polaganjem venca ob njegovi obletnici rojstva na Ljubljanskih Žalah. Dr. Krek je bil na krilih, ker ga ni mučil ne denar, ne slava in je videl jasen cilj. Bil je izreden organizator, znal izbirati ljudi in kot sam pravi: v organizaciji se ljudje navadijo, da delajo drug za drugega. S tem ubijajo v sebi sebičnost in krepijo narodno zavest. Krekovo društvo je skozi celo stoletje vplivalo na kulturni razvoj doline. Poseben dogodek je bil leta 1987, ko je potekala proslava ob 70. obletnici dr. Kreka in močno vplivala na življenje nas Slovencev. Izjemen pogum in zahvala Rudiju Berniku, zakoncema Rovtar, Antonu Kokalju in drugim. Zavel je topel Krekov veter, saj so kot kamenček v mozaiku pripomogli k osamosvojitvi Slovenije. Deset let kasneje so 80. obletnico člani društva obeležili s programom v okviru Krekovega tedna in z izvrstno Krekovo ljudsko igro Turški križ. Letos ob 100. obletnici poteka Krekovo leto. Torej zanimanje za dr. Kreka narašča, nagovarja vse nas, ker govori nam Slovencem za današnji čas. Ob tem smo začutili veliko odgovornost kako predstaviti dr. Kreka, ki je bil po drugi svetovni vojni zamolčana osebnost. Dejstvo je, da ga mlade generacije ne poznajo, ne morejo poznati. Pa še nekaj je pomembno, vsak od nas članov je prišel s svojimi talenti, položil na oltar svoj prosti čas z veliko željo po obeležitvi dr. Kreka. Vedeli pa smo nekaj: ni dovolj, da bi se ga samo spominjali, naredili spominsko slovesnost in zajadrali v novo leto. NE. Želeli smo, da vzbudimo Krekovega duha, najprej v naši mali celici društva, da se vzpostavijo pristni prijateljski odnosi. To leto je bila priložnost, da se povežemo, od tu naprej pa se začno rojevati velike stvari. Postali smo močni, z vrednotami, ki nas spremljajo in smo kot skupnost lahko tudi navzven neomajni in pokončni. Le tako si bomo lahko zadali najvišje cilje, da družba dozori in spozna, da dr. Krek ni bil samo duhovnik, temveč veliko več. Vse se da premakniti, dr. Krek je dokazal, da se to da. Bodimo pokončni, PONOSNI NA NAŠE DOMOLJUBE, to smo podedovali, ponesimo naprej.

»To je naša pravica, ker na nas sloni naš narod in naša prihodnost«, pravi dr. Krek!

Letos smo si začrtali šest Krekovih večerov. Kot domoljub Selške doline pa je bil izvrstno predstavljen v okviru akademije ob junijskem občinskem prazniku. Vzbudili smo duha povezovanja z ostalimi soustvarjalci širom po Sloveniji in se povezali z ljudmi, društvi, kjer je dr. Krek živel, deloval in umrl: Muzejsko društvo Železniki, Muzejsko društvo Škofja Loka, Muzejsko društvo Ribnica, Kulturno društvo Scena Železniki, Muzej Železniki, Planinsko društvo iz Železnikov, Skavti Žilavi žebljički iz Železnikov, Turistično društvo Železniki. Sodelovali smo s KTD iz Dražgoš. Ponosni smo, da ste uprizorili Krekovo igro Cigan Čarovnik.  Sodelovali smo tudi s kulturno-zgodovinskim društvom Lonka iz Stare Loke. Naši člani so sodelovali pri izvedbi dveh filmih o dr. Kreku. V produkciji Socialne akademije in v Kastelčevem filmu v produkciji RTV Slovenija. Prav tako je France Pfajfar s svojim prispevkom sodeloval na simpoziju o dr. Kreku v organizaciji ZRC SAZU in Teološke fakultete v Ljubljani. Vzpostavili so se stiki z Občino Logatec, Sodražico in Ribnico.

Kaj imata skupnega energična ygorenjska-selška in šegava dolenjska kri? Dr. KrekaPrav v Selcih, v Krekovem taboru, je dr. Krek nagovoril režiserja, domačina, danes patra jezuita Marjana Kokalja, da je bil režiser Škofjeloškega pasijona. Danes Ribnica, kjer je dr. Krek živel, številni mladi vsako leto prostovoljno uprizarjajo Ribniški pasijon, kjer se čuti pokončna, klena krščanska drža in želja po ustvarjanju. To je proces, drža, vzgoja, kjer se ljudje delajo kot osebnosti, ne kot posamezniki.

In še en zgled nam je dal: da nas skozi našo življenjsko pot spremljata Bog in Nebeška Mati. Domačini so ga ohranili v najlepšem spominu tudi po njegovi smrti. V mnogih hišah v Selcih je v »bogkovem kotu« visela tudi Krekova slika. Ko smo začeli z delom, so se začele odpirati vsebine, teme, ki so bile nam  neznane. S Krekovim letom se delo ni zaključilo, še več, začelo se je. Predstavljati njegovega duha, delo, to je naša dolžnost, dolžnost zaradi ljubezni do domovine in velikih mož, ki so jo ustvarjali.

 Kako je že rekel »ZAČETI JE TREBA«.

Iskrena zahvala velja prav vsem v organizacijskem odboru: Emi Krek, Darji Benedičič Štibelj, Petru Krek, Meti Potočnik, Mariji Rovtar, Ani Pollak,  Gregorju Gartner, Klemenu Štibelj, Juretu Thaler, Francetu Pfajfar in župniku Damjanu Prošt, ki nas je vedno vsestransko podpiral tudi z gostovanjem v župnijskih prostorih. Prav tako posebna zahvala velja Občini Železniki ter županu mag. Antonu Luznarju. Zahvala velja tudi Mešanemu pevskemu zboru sv. Peter Selca ter pevovodji Vinkotu Rovtarju in Mladinskemu pevskemu zboru iz Selc ter pevovodjema Ani Šolar in Marjeti Oblak.

Dr. Krek je zgled človeka, da se povežemo med seboj, sodelujemo in z vztrajnostjo dosežemo cilje.

 

5. Krekov večer

O Kreku kot duhovniku

V nedeljo, 21. maja, smo v selški cerkvi preživeli lep in poduhovljen večer. V prvem delu nam je oktet Oremus zapel večernice. Na orglah jih je spremljal Tone Potočnik, obred pa je vodil pater Stane Bešter. S petjem ljudstva, ki odgovarja, se je prizorišče zazibalo v molitev. Oktet sestavljajo duhovniki, med njimi tudi Janez Rihtaršič, naš domačin.

Sledil je koncert, med katerim so nam povabljeni duhovniki in redovniki selške župnije brali odlomke o Kreku kot duhovniku in misli o duhovništvu kot takem. Iz naše župnije izvira kar osem duhovnikov, osem sester in redovni brat. Prišel je brat Jože Rovtar, ki je dolga leta deloval v Afriki, vabilu sta se odzvali sestri Ljudmila Kokalj in Mateja Demšar. Z nami je bilo vseh osem duhovnikov: patra Stane Bešter in Marjan Kokalj, David Jensterle, Jernej Marenk, Borut Pohar, Boštjan Prevc, Janez Rihtaršič in Mohor Rihtaršič. Sestri Roza Krek in Mirjam Rovtar, ki sta se Bogu posvetili v klavzuri, sta se nas spomnili s pismi in molitvami. Oktet Oremus je zapel tudi pesem Zaobljuba, za katero je Krek napisal besedilo.

Častni gost, nadškof Stanislav Zore, je v nagovoru spregovoril o poslanstvu duhovništva, ki je pomembno tudi v današnji družbi. Župan Anton Luznar se je zahvalil vsem za podporo pri obeleževanju letošnjega jubileja. Škofov blagoslov je zaključil duhovno bogat večer.


4. Krekov večer

V Krekovi dvorani selškega župnišča smo se zbrali v soboto, 1. 4. 2017, in prisluhnili predavanju profesorja teologije in filozofije dr. Janezu Juhantu. Spregovoril nam je o Janezu Evangelistu Kreku kot človeku, ki je nekaj pomenil za Slovence v svojem času in pomeni tudi danes. Govorca nam je predstavil Franc Pfajfar, Janez Triler pa je ob spremljavi harmonike zapel nekaj domoljubnih pesmi.

Janez Evangelist Krek – genialni voditelj tudi za današnji čas

Zaradi ideološko naravnane polpretekle zgodovine o njem in nekaterih drugih pomembnih Slovencih vemo premalo, medtem ko so drugi precenjeni. Premalo se tako govori o Antonu Bonaventuri Jegliču, Antonu Mahniču, Antonu Korošcu in še kom. A od vseh se je Krek razlikoval, bil je drugačnega kova. Znal je ljudi pritegniti, nagovoril jih je v srce in ljudje so šli za njim. Znal je praktično premagovati ateizem, ki se je tedaj začel širiti. Vzel mu je veter iz jader, zbiral je ljudi in jih organiziral. Ljudje so se nehali izseljevati, kmetije niso več šle na boben in delavci so se organizirali v krščanskem duhu. Dal je vedeti ljudem, da je biti kristjan nekaj lepega.

Mnogi so bili presenečeni, da se je po srednji šoli odločil za duhovništvo, saj ni imel posebno lepih ocen, bil je neurejen, zaradi kajenja pa so ga celo vrgli iz Alojzijevišča. Vseeno je postal duhovnik in nato odšel na Dunaj študirat teologijo. Vsako leto je naredil strog izpit za svoj doktorat, hkrati je preučeval razmere v tedanjih krščansko socialnih krogih, pa tudi politiko. Zgledoval se je po dunajskem županu Karlu Luegerju, ki se je zavedal potrebe po tem, da se dela z delavci in za delavce. Tako za Cerkev kot za stranke je bila to tedaj novost. V letu 1891 izdani okrožnici Rerum novarum je papež poudaril, da je temu najnižjemu stanu treba nujno in hitro pomagati.

Družba se je tedaj že razkristjanjevala, danes pa smo na dnu tega procesa. Temelji so se majali, ljudje v Cerkvi pa se niso pravilno odzivali. Krek se je zavedal, da je treba ljudi vzgajati v krščanskem duhu, da se mora gospodarsko, socialno in tudi politično sloneti na krščanskih temeljih. Zagovarjal pa je ločitev Cerkve in države, saj pokrivata vsaka svoje avtonomno področje, sta vsaka svoja družbena enota. To ne pomeni, da je Cerkev izločena iz družbe, kot to mnogi razumejo danes. Duhovno področje je izredno pomembno za človeka in brez duhovnih temeljev tudi v svetnem življenju stvari ne delujejo dobro.

Ko je Krek ustanavljal organizacije, je vedno pazil, da so na odgovorna, vodilna mesta imenovali ljudi, ki so bili sposobni voditi organizacijo. Včasih tudi ni imenoval pravih oz. ne dovolj sposobnih in si s tem prislužil nekaj očitkov. V vseh teh organizacijah so se ljudje izobraževali in s tem usposabljali za delovanje v njih. Držal se je načela, da morajo biti ljudje, ki delujejo kot vodje, usposobljeni in nesebični. Voditelj mora imeti pred očmi splošni blagor. Krek je vodenje razumel kot poslanstvo in kot takšno je nujno potrebovalo krščanski temelj. Vsaka stvar je na žalost nagnjena k temu, da počasi okosteni, postane avtomatska, Krek pa je nasprotno vsako stvar še poglabljal, izboljševal in ni bil nikoli popolnoma zadovoljen.

Zanimivo je, da je ob delavskem vprašanju sodeloval tudi s socialisti. Hitro so ga sprejeli medse, saj so videli, da mu gre reševanje težav in ne za svoje interese. Ni pa se pustil izrabiti, zato se jim ni pridružil, ko so hoteli z resolucijo napasti papeža.

V duhovništvu je najbolje živel svojo poklicanost, tako je bil najbliže ljudem. Preskusil je, kako krščanstvo deluje praktično: tako, da je stalno med ljudmi in se z njimi povezuje. Človek, ki je v stiku z ljudmi, je prizemljen in vidi stvari takšne, kot so, ne govori čez glave. Če zadeve rešujemo z drugimi, od spodaj, se zaostri odgovornost, poleg tega pa se ljudje povežejo in rešitev vzamejo za svojo. Na ta način se najbolje reši zabloda socializma, ko se stvari urejajo iz nekega središča.

S svojim delovanjem si je Krek nakopal tudi težave. Ko je 1892 govoril na krščanskem shodu, je med drugim dejal, da »delavcem ne delimo milosti, ampak pravico«. S tem si je prislužil posmehovanje v liberalnem časopisu Slovenski narod. Imenovali so ga revolucionar v talarju. Vedeti moramo, da so bili med liberalci tudi tovarnarji, Krek pa se je postavil na stališče delavcev.

Njegovo vodilo je bilo, da bo najprej pomagal kmetu in nato delavcu. V tistih časih je veliko kmetij propadlo. Veliki kmetje so posojali malim in jih nato »kupili«. V posojilnicah so mali ljudje s svojimi vložki lahko enakopravno sodelovali. Status zadrug in zadružne zveze mu je na Dunaju pomagal urediti deželni glavar Ivan Šušteršič. Krek je bil prepričan, da je za osamosvojitev naroda potrebna tudi finančna osamosvojitev. Zanimivo je, da je zadružna zveza do 1. svetovne vojne zajemala tretjino narodnega gospodarstva.

Velike ambicije je imel tudi z delavskimi organizacijami. Ustanavljanje delavskih organizacij mu je dobro uspevalo, saj je bila pred 1. svetovno vojno kar tretjina delavstva v krščanskih delavskih organizacijah. V nadaljevanju pa je hotel, da bi te delavske organizacije prevzele tudi podjetja, npr. Jeseniške železarne. Zavzemal se je za neke vrste delavsko participacijo, vendar mu to ni uspelo. Na dolgi rok namreč zadeve bolje delujejo, če ljudje sodelujejo, je pa ta pot naporna.

Njegov končni cilj je bil, da se slovenski narod postavi na svoje noge. Pomembno vlogo pri tem so imeli katoliški zbori. Na njih se ni govorilo samo o verskih temah, ampak tudi o vsakdanjem življenju, tudi o politiki. Prepričan je bil, da je na njih potrebno zbrati skupaj strokovnjake, vernike z različnih področij. Krekov pogreb leta 1917 je bil dokaz, kako veliko vlogo je Krek igral v procesih tedanjega časa. Ivan Cankar, socialist, mu je napisal ganljivo posvetilo. Ivanu Tavčarju, liberalcu, je bilo žal, da so ga poskušali tako diskreditirati.

Jezus Kristus je bil zanj zgled ne samo krščanstva, ampak tudi človeškosti kot take. Krek je danes zgled nam. Ni človek znanosti, ampak človek, ki je nagovoril človeka in mu dal zgled, kako naj se obrača. V vsakem človeku je odkril biser in opozoril, da moramo v tem dobrem sodelovati. Časi so bili tedaj drugačni, a bistveno se ni spremenilo. O dunajskem županu Luegerju je dejal, kar velja tudi zanj, da si je priboril svoje mesto v boju proti elitam in si ohranil ljudstvo.

Pomembno je, da gojimo zavest o naših velikih prednikih. Narod, ki hoče, da bo živel, mora živeti iz svojih prednikov. Krek je človek vsestranskega sodelovanja. Pravo življenje raste iz sodelovanja. Krek je tudi zgled voditelja, ki ne živi zase in razume vodenje kot poslanstvo. Ne sadi rožic, realno oceni položaj in poskuša pomagati. Dr. Janez Evangelist Krek je bil zgled takšnega življenja.

Povezava do članka o 4. Krekovem večeru na spletni strani Tednika Družina: povezava.

 

ŠKOFJELOŠKI PASIJON V POSTNEM ČASU

Pasijonski veter v Selcih

V petek, 17. marca 2017, je ob 20. uri Krekova dvorana v Selcih gostila dva pomembna dogodka, ki sta nas vsak na svojstven način uvedla v medpasijonski, postni čas. Večer smo začeli z odprtjem razstave priznane fotografinje Tatjane Splichal, »Odsev s Pasijona« Avtorica razstave nam je predstavila idejo in razvoj projekta v Podutiku, torej fotografski križev pot z žive uprizoritve Kristusovega pasijona.

Ob presunljivih podobah Kristusovega trpljenja se porodi vprašanje - je mogoče preko umetnosti posredovati globoko izkušnjo vere?

Nanj je v nadaljevanju odgovarjal p. Marjan Kokalj kot prvi režiser sodobne uprizoritve Škofjeloškega pasijona leta 1999.  V poučnem predavanju je spregovoril o postu, trpljenju ter predstavil duhovni vidik Škofjeloškega pasijona, njegovo dramaturško sestavo ter osvetlil razlike med gledališčem in liturgijo. Poudaril je močan duhovni vpliv, ki ga ima na posameznika sodelovanje pri Šk. pasijonu, čemur so pritrdili tudi njegovi sodelavci iz občinstva, ki so sodelovali pri igri v različnih vlogah. Ob zaključku večera nas je spodbudil, da bi se pasijonski projekt nadaljevali z oblikovanjem »duhovnega gledališča«.

Večer je mojstrsko in globoko povezovala Meta Potočnik, postno premišljevanje pa so s pesmima spodbudili tudi pevci domačega Mešanega PZ sv. Peter pod vodstvom Vinka Rovtarja

Post in trpljenje

Post in trpljenje predstavljata tesen stik z Bogom, navaja p. Kokalj. Post je čas jemanja, saj od Boga prejemamo, da bi se notranje okrepili in predstavlja svobodno odločitev. Pomaga k očiščevanju od nebistvenega. Sicer pa je ta čas svetel  in lep, ki človeka odrešuje. Zavedajmo pa se, da je tudi čas skušnjave, da bi nehali prejemati od Boga, 

Trpljenje pa je čas dajanja, umiranja, izgorevanja, jemlje nam moč. Večinoma je neprostovoljno. Post je priprava na čas trpljenja, da bi ga lažje prenašali. V trpljenju dozorevamo, prek njega pride do odrešenja. Lahko pa ga osmislimo in tako postane čista lepota – darovano trpljenje nedolžnega, ker to pomeni zmago nad smrtjo, grehom in zlom. To daritev je za nas opravil Kristus. V nekom lahko povzroči vzgib spreobrnjenja. Bog je z nami tudi v trpljenju, v ljudeh, ki so takrat z nami.

Gledališče kot upodobitev notranjega doživetja

Boga lahko upodobimo v Kristusu in se tako fizično srečamo z njim. Ob izkušnji Boga smo drugačni. Kako to upodobiti, da bi popeljali gledalca k duhovnemu? se je vprašal predavatelj. Gledališče želi vse pozunanjiti, ničesar skriti, medtem ko se notranja izkušnja doživlja skrito, nevidno. Ta napetost sili, da iščemo pravi jezik oz. podobe, kako bi posredovali krščansko izkušnjo, da bi sporočilo ostalo pravilno. P. Marjan Kokalj je predstavil tudi razliko med liturgijo in gledališčem. Zunanja podoba je podobna. Obakrat besedilo ob »uprizarjanju« dobi moč. Gledališče je bilo v razsvetljenstvu posvečen prostor, zato so se ob predstavah tudi lepo oblekli. Liturgija pa  je resnično dejanje, resničen stik Boga in človeka, resnično življenje, ni igranje, je skrivnost, ne da se je popolnoma razložiti. V gledališču pa gre za strnjeno imitacijo, neresnično, človekovo interpretacijo.

Komu in zakaj Škofjeloški pasijon

Nato je p. Kokalj spregovoril o Škofjeloškem pasijonu patra Romualda. Ta je odmev liturgije, vendar gre za dramsko podajanje Kristusovega trpljenja. Združuje spokornost in dramo. V okviru smrti pa je zgodba človekovega padca. Spokornost objema trpljenje v središču. Kako bo gledalec gledal uprizoritev, je odvisno od njega – samo kot spektakel, turistični dogodek, ali jo doživljajo globoko duhovno. Prav tako lahko igralec – vlogo vzame kot meditacijo ali pa ne. Kapucini so vedno vabili k duhovni pripravi, da bi bolje posredovali vsebino. Scena je minimalna, prostor pa zajema ves svet – dogaja se lahko kjer koli. Čas je veliki petek, ki spodbuja razmišljanje. Sicer brez predsodkov združuje različna obdobja – od srednjega veka do baroka. V Škofjeloškem pasijonu sta prepoznavna dva vrhova: krvavi pot, ko Kristus v pasijonu neha govoriti in križanje. To poudari s številnim spremstvom v prizoru. Pri križanju gre za refleksijo na Kristusovo trpljenje. Prolog je prizor do smrti. Epilog se dogaja od Marije Magdalene do križanja. Jedro pa je Kristusovo trpljenje.

Pasijon uspe združevati ljudi tudi zdaj v vseh štirih občinah, še posebej v času individualizma. Tako se med ustvarjalci spletajo prijateljske vezi, priložnost za odnose in duhovno poglobitev. P. Kokalj je kot velik poznavalec gledališča tudi ob režiranju občutil močno delovanje Sv. Duha, saj priznavam da bi brez te pomoči ne mogel speljati takšnega projekta.

Ob zaključku se je Andreja Megušar kot organizatorka večera v imenu Krekovega društva v Selcih zahvalila Splichalovi za zaupanje njenih fotografij v Selcih, saj se dvorana s tem dogodkom odpira za razstave tudi v bodoče. Zahvalila se ji je za njeno fotografsko spremljanje dogodkov v Krekovem letu in povezovanje vseh pasijoncev skozi njen objektiv v fotografijah.

Zahvalila pa se je tudi p. Kokalju za njegovo kljub časovnim stiskam predavanje o temi, ki je danes še kako aktualna in preroška, namreč: ni naključje, da je letos 100-letnica Krekove smrti, ki jo v Selcih obeležujemo kot Krekovo leto. Ni naključje, da je letos 20-letnica uprizoritve Krekove igre Turški križ v režiji p. Marjana Kokalja. Ni naključje, da je prav ta ljudska igra na prostem spodbudila Škofjo Loko, da je zaupala Marjanu Kokalju prvo režijo Škofjeloškega pasijona leta 1999. Ni naključje, da je ravno letos s predajo certifikata Škofjeloški pasijon dobil mednarodno zaščito tudi s strani Unescovega urada v Parizu za nadaljnje uprizarjanje na ulicah Škofje Loke.

V odsev na omenjeni dogodek sta bila napisana članka na spletni strani Radia Vatikan (povezava) in tednika Družina (povezava).

 

3. Krekov večer

Povzetek tretjega Krekovega večera v Selcih, dne 18. Februarja 2017

Moderatorka večera Marinka Gartner nas je v uvodu  popeljala v vsebino tretjega Krekovega večera in sicer, da spoznamo dr. Janeza Evangelista Kreka kot Selčana in domoljuba Selške doline. V uvod predavanja nas je v pozitivno energijo in dobro razpoloženje spravil harmonikaš Matic Štalc, ki nam je zaigral skladbo Kmetič praznuje. Nato smo vsi zbrano zapeli pesem »Prelepa je ta Selška fara«, ki je sovpadala v tematiko večera, saj je Janez Ev. Krek v tej fari odraščal in imel svoje domače: mamo, tri sestre in dva brata. Družina Krekovih je živela v hiši po domače v Štoku. Hiša je stala sredi vasi tam kjer danes stoji Krekov dom. Na svoj dom se je vedno rad vračal. Na vasi z vrstniki se je družil in veselil mladostnih radosti v igrah, pogovorih, pohodih po vaseh in hribih. V dve urnem predavanju nam  Franc Pfajfar predstavil dr. Janeza Evangelista Kreka kot domačina Selc in rodoljuba Selške doline.  Dr. Krek  v svojih kasnejših letih pravi: »težko bom povrnili dolini vsega kar mi je ona dala«.  Pa vendar prav Krek je tudi Selški dolini veliko prispeval za rast na vseh področjih verskega, kulturnega, družbenega življenja. Predavatelj nam je orisal celotno življenjsko pot od otroških, študentskih let do njegovega javnega ustvarjanja doma na Kranjskem in tudi kot državni poslanec  v mednarodnem delovanju na Dunaju.  Glede na celoten opis smo spoznali Kreka kot domačina, ki je na prehodu iz devetnajstega v dvajseto stoletje živel, ustvarjal, deloval in koristil počitnice doma v Selcih, na Prtovču in drugje v dolini. V Selški dolini smo po njegovi zaslugi imeli zelo razgibano kulturno in družbeno življenje. Ustanovljeno je bilo Planinsko društvo, Telovadno društvo Orel, Izobraževalno društvo, ter do prve svetovne vojne je bilo na njegovo pobudo ustavljeno 17 zadrug in hranilnic. Krek je bil pogosto v dolini, ko je predaval, pridigal, se družil z vsemi ljudmi tako v prijetnih trenutkih na počitnicah kot tudi v težkih časih in preizkušnjah. Seveda pa Krek ni le velik in pomemben za Selško dolino, ampak je predvsem velik človek v slovenskem merilu kar ponazarjajo besede našega velikega pisatelja in prijatelja  dr. Janeza Ev. Kreka  in sicer Ivana Cankarja, ki je nekaj dni po smrti Krka zapisal: »Kar je Krek z brezprimerno močjo snoval in ustvaril dolga leta, je ustvaril ob svoji zadnji uri; česar niso gledale njegove žive oči, je gledal njegov odprti grob. Ko se je narod poslavljal od njega, dobrotnika, je bil ne ločen in neločljiva družba bratov in sester, ki so enega upanja in ene vere, ene misli in ene volje... Zato so vroče, naravnost iz srca privrele solze ob grobu moža, ki je dal svojemu  narodu  vse in edino, kar je imel: svoje življenje«.

Da je dr. Janez Evangelist Krek resnično bil Selčan in domoljub Selške doline potrjujejo naslednja dejstva. Z mamo, brati in sestrami je živel v Selcih, kamor se je vedno rad vračal, saj je bil tukaj doma. Govoril in pisal je tudi v selškem dialektu in vedno se je rad pohvalil, da je Selčan, v katerem se »pretaka odločna gorenjska in šegava ribniška kri«. Večina prostega časa ali počitnic je preživel v Selcih pri domačih, nato na Prtovču in v krajih Selške doline pri prijateljih in znancih. Veliko njegovih leposlovnih del, pesmi in dram je spisal z vsebino iz naše doline. Skratka Janez se je rad vračal v Selško dolino v mislih, besedah in dejanjih.

Predavanje je bilo popestreno z dvema recitaloma Krekovih pesmi in sicer pesem Naročilo, ki ponazarja kako se Krek v mislih vrača domov, ko v tihi sobici na Dunaju v času študija pomisli na svoje domače, na vrstnike »srajčnike«, ki skačejo po potoku Selnica, ter pošilja pozdrave svojim domačim mami, bratu in sestricam.  Druga pesem Mladim dnem je posvečena njegovi mami. Prvo pesem je recitiral Nejc Jagodic, drugo pesem pa Gregor Gartner. Srečanje smo končali zopet s skupnim petjem, kajti tudi Krek sam je zelo rad prepeval.

Besedilo in slike Franc Pfajfar

 

2. Krekov večer

Kulturno društvo dr. Janez Evangelist Krek Selca je v soboto, 14. januarja 2017, pripravilo 2. Krekov večer. Tudi tokrat nam je gostoljubje nudilo domače, selško župnišče.

Predavatelja sta bila Anton Kokalj, organizator proslave leta 1987 ob 70-letnici Krekove smrti in Klemen Štibelj, prvi predsednik Kulturnega društva dr. Janez Evangelist Krek Selca. Mešani pevski zbor Sveti Peter Selca pa je s tremi pesmimi prispeval h kulturnemu programu.

O Kreku v drugačnih časih

Anton Kokalj nam je predstavil čas pred tridesetimi leti, v katerem s(m)o dobili občutek, da je mogoče delovati na način, ki tedaj ni bil v navadi. Njega samega je Krek nagovoril ravno s tem, da je možno delovati, če se tako odločiš in imaš pri tem podporo ljudi.

Krek se je za poklic duhovnika odločil zato, da bi lahko več naredil za ljudi. Ves se je dal v to, čeprav je zaradi tega prišel v nasprotje s svojimi nadrejenimi. Deloval je, da bi uresničil: Kakor v nebesih, tako na zemlji.

Imel je velik smisel za stik z ljudmi in večkrat je dejal: »Duhovščina mora iz zakristije ven med ljudi.«

Selško dolino je imel za svoj dom in po Kokaljevih besedah mu je bila inkubator za stvari, ki jih je potem vpeljeval po celotni Sloveniji. Zadruge, hranilnice in posojilnice, ubožnica in celo zadružna elektrarna, ki jih je ustanovil, so v glavnem delovale do druge svetovne vojne. Organiziral je celo gradnjo vodovoda (Prtovč).

Pisal je o zmotah socializma in tudi o zmotah liberalizma. Videl je, kako na eni strani nastajajo na vse pripravljene delavske organizacije, na drugi strani pa se vzpenja nebrzdan pohlep. Rekel je: » Država je zaradi ljudi in ne ljudje zaradi države.«

Vsi ti nazori in delovanje se nekako ni skladalo z običajnim delovanjem sistema pred tridesetimi leti, a so se v Selcih vseeno odločili pripraviti proslavo in predstaviti nekatere njegove misli. Ko so bile priprave že v teku, so prišli do organizatorjev predstavniki Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL) in predlagali, da bi proslavo naredili skupaj. Dogovorili so se, da domačini pripravijo svoj del, SZDL pa prispeva govor. Priprave so potekale naprej, z veliko prostovoljnega dela in brez denarja. Šlo je, dokler ni bilo potrebno natisniti plakatov. Ker so zanje izbrali fotografijo, iz katere se je jasno videlo, da je bil Krek duhovnik, so Kokalja povabili v Škofjo Loko na pogovor. Tako fotografijo so mu odsvetovali in ker ni popustil, so na koncu natisnili vsak svoje plakate in jih vsak po svoje tudi obesili.

Na koncu so proslavo izvedli, bila je vseslovenska. Prišel je tudi Franc Popit. On in ministri (tedaj sekretarji) so dve uri stali na dežju.

To je bil spomin na človeka, ki je z nenasilnim delovanjem dosegal veliko. Za nekatere je bila to tudi spodbuda za politično delo, vsaj za Kokalja samega je bilo tako. Tako bi bilo treba začeti delovati tudi sedaj. Krekov dom in Selca sta lokaciji, ki najbolj avtentično spominjata na Kreka. Njegova dela poznamo premalo, zato Kokalj poziva, da bi jih študirali in iz njih potegnili kaj uporabnega tudi za današnji čas.

Turški križ je bil uvod v Škofjeloški pasijon

Kot drugi nam je spregovoril Klemen Štibelj. Po nekajletnem zatišju se je v Selcih na kulturnem področju spet začelo dogajati leta 1995, ko je Marjan Kokalj iskal igralce za igro Alojza Rebule Savlov Demon. S to zahtevno igro so amaterski igralci leta 1996 obredli Slovenijo. V tem času je začel veljati nov zakon o društvih, treba je bilo napisati statut, postaviti organe društva, speljati postopke … Hkrati so se člani odločili, da društvu dajo današnje ime. Občni zbor je bil 6. 12. 1996.

Bližalo se je leto 1997 in 80-letnica Krekove smrti. Pripravili so Krekov teden z razstavo o Kreku in odzivih na dogodke iz leta 1987, okroglo mizo, igro na prostem Turški križ in slovesno mašo za zaključek. Pri dogodkih so sodelovala tudi druga društva v vasi, gasilci, turistično društvo in aktiv kmečkih žena. Tako so se društva povezala med sabo in pozneje sodelovala še ob drugih priložnostih.

Okrogla miza, kjer so sodelovali prof. Martin Dolinar, prof. Janez Juhant in Milan Zver, je bila odmevna. Sovpadla je z blagoslovitvijo temeljnega kamna za novo župnišče in mašo za zaključek Krekovega tedna, tako da so se je udeležili tudi tedanji ljubljanski nadškof Franc Rode in poslanci ter duhovniki, ki so izvirali z območja Selške doline.

Sama igra Tuški križ je bila povod, da je do Škofjeloškega pasijona v tej obliki sploh prišlo. Ker sta občini Železniki in Škofja Loka prispevali sredstva za njeno izvedbo, so bili njuni predstavniki povabljeni na predstavo. Na eno od ponovitev sta prišla škofjeloški župan Igor Draksler in Jure Svoljšak, ki je bil na Občini Škofja Loka takrat zadolžen za kulturo. Izvedba predstave ju je navdušila in k sodelovanju sta povabila Marjana Kokalja. Škofjeloški pasijon, ki so ga prej že nekajkrat neuspešno poskusili predstaviti, je zaživel že čez leto in pol.

Krekov dom pa je … problem

V 90-letih se je kulturno društvo ukvarjalo tudi s Krekovim domom. Občina je obnovila streho, društvo pa je s prihodki igre in nekaj sponzorji obnovilo oder in garderobo. Potem je za društvo prišlo bolj pesimistično oziroma apatično obdobje. Časi, ko so bili v Krekovem domu občinski urad, hranilnica in posojilnica ter ubožnica so minili. Treba bi mu bilo najti novo vsebino, potem bi spet lažje zaživel. Mogoče bi nas lahko pri tem navdihovalo eno izmed Krekovih sporočil: »Kar misliš, da je treba narediti, pojdi in naredi.«

pripravila Marija Demšar

Povezava na članek o 1. Krekovem večeru na spletni strani družina.si.

 

1. Krekov večer