2. Krekov večer

Kulturno društvo dr. Janez Evangelist Krek Selca je v soboto, 14. januarja 2017, pripravilo 2. Krekov večer. Tudi tokrat nam je gostoljubje nudilo domače, selško župnišče.

Predavatelja sta bila Anton Kokalj, organizator proslave leta 1987 ob 70-letnici Krekove smrti in Klemen Štibelj, prvi predsednik Kulturnega društva dr. Janez Evangelist Krek Selca. Mešani pevski zbor Sveti Peter Selca pa je s tremi pesmimi prispeval h kulturnemu programu.

O Kreku v drugačnih časih

Anton Kokalj nam je predstavil čas pred tridesetimi leti, v katerem s(m)o dobili občutek, da je mogoče delovati na način, ki tedaj ni bil v navadi. Njega samega je Krek nagovoril ravno s tem, da je možno delovati, če se tako odločiš in imaš pri tem podporo ljudi.

Krek se je za poklic duhovnika odločil zato, da bi lahko več naredil za ljudi. Ves se je dal v to, čeprav je zaradi tega prišel v nasprotje s svojimi nadrejenimi. Deloval je, da bi uresničil: Kakor v nebesih, tako na zemlji.

Imel je velik smisel za stik z ljudmi in večkrat je dejal: »Duhovščina mora iz zakristije ven med ljudi.«

Selško dolino je imel za svoj dom in po Kokaljevih besedah mu je bila inkubator za stvari, ki jih je potem vpeljeval po celotni Sloveniji. Zadruge, hranilnice in posojilnice, ubožnica in celo zadružna elektrarna, ki jih je ustanovil, so v glavnem delovale do druge svetovne vojne. Organiziral je celo gradnjo vodovoda (Prtovč).

Pisal je o zmotah socializma in tudi o zmotah liberalizma. Videl je, kako na eni strani nastajajo na vse pripravljene delavske organizacije, na drugi strani pa se vzpenja nebrzdan pohlep. Rekel je: » Država je zaradi ljudi in ne ljudje zaradi države.«

Vsi ti nazori in delovanje se nekako ni skladalo z običajnim delovanjem sistema pred tridesetimi leti, a so se v Selcih vseeno odločili pripraviti proslavo in predstaviti nekatere njegove misli. Ko so bile priprave že v teku, so prišli do organizatorjev predstavniki Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL) in predlagali, da bi proslavo naredili skupaj. Dogovorili so se, da domačini pripravijo svoj del, SZDL pa prispeva govor. Priprave so potekale naprej, z veliko prostovoljnega dela in brez denarja. Šlo je, dokler ni bilo potrebno natisniti plakatov. Ker so zanje izbrali fotografijo, iz katere se je jasno videlo, da je bil Krek duhovnik, so Kokalja povabili v Škofjo Loko na pogovor. Tako fotografijo so mu odsvetovali in ker ni popustil, so na koncu natisnili vsak svoje plakate in jih vsak po svoje tudi obesili.

Na koncu so proslavo izvedli, bila je vseslovenska. Prišel je tudi Franc Popit. On in ministri (tedaj sekretarji) so dve uri stali na dežju.

To je bil spomin na človeka, ki je z nenasilnim delovanjem dosegal veliko. Za nekatere je bila to tudi spodbuda za politično delo, vsaj za Kokalja samega je bilo tako. Tako bi bilo treba začeti delovati tudi sedaj. Krekov dom in Selca sta lokaciji, ki najbolj avtentično spominjata na Kreka. Njegova dela poznamo premalo, zato Kokalj poziva, da bi jih študirali in iz njih potegnili kaj uporabnega tudi za današnji čas.

Turški križ je bil uvod v Škofjeloški pasijon

Kot drugi nam je spregovoril Klemen Štibelj. Po nekajletnem zatišju se je v Selcih na kulturnem področju spet začelo dogajati leta 1995, ko je Marjan Kokalj iskal igralce za igro Alojza Rebule Savlov Demon. S to zahtevno igro so amaterski igralci leta 1996 obredli Slovenijo. V tem času je začel veljati nov zakon o društvih, treba je bilo napisati statut, postaviti organe društva, speljati postopke … Hkrati so se člani odločili, da društvu dajo današnje ime. Občni zbor je bil 6. 12. 1996.

Bližalo se je leto 1997 in 80-letnica Krekove smrti. Pripravili so Krekov teden z razstavo o Kreku in odzivih na dogodke iz leta 1987, okroglo mizo, igro na prostem Turški križ in slovesno mašo za zaključek. Pri dogodkih so sodelovala tudi druga društva v vasi, gasilci, turistično društvo in aktiv kmečkih žena. Tako so se društva povezala med sabo in pozneje sodelovala še ob drugih priložnostih.

Okrogla miza, kjer so sodelovali prof. Martin Dolinar, prof. Janez Juhant in Milan Zver, je bila odmevna. Sovpadla je z blagoslovitvijo temeljnega kamna za novo župnišče in mašo za zaključek Krekovega tedna, tako da so se je udeležili tudi tedanji ljubljanski nadškof Franc Rode in poslanci ter duhovniki, ki so izvirali z območja Selške doline.

Sama igra Tuški križ je bila povod, da je do Škofjeloškega pasijona v tej obliki sploh prišlo. Ker sta občini Železniki in Škofja Loka prispevali sredstva za njeno izvedbo, so bili njuni predstavniki povabljeni na predstavo. Na eno od ponovitev sta prišla škofjeloški župan Igor Draksler in Jure Svoljšak, ki je bil na Občini Škofja Loka takrat zadolžen za kulturo. Izvedba predstave ju je navdušila in k sodelovanju sta povabila Marjana Kokalja. Škofjeloški pasijon, ki so ga prej že nekajkrat neuspešno poskusili predstaviti, je zaživel že čez leto in pol.

Krekov dom pa je … problem

V 90-letih se je kulturno društvo ukvarjalo tudi s Krekovim domom. Občina je obnovila streho, društvo pa je s prihodki igre in nekaj sponzorji obnovilo oder in garderobo. Potem je za društvo prišlo bolj pesimistično oziroma apatično obdobje. Časi, ko so bili v Krekovem domu občinski urad, hranilnica in posojilnica ter ubožnica so minili. Treba bi mu bilo najti novo vsebino, potem bi spet lažje zaživel. Mogoče bi nas lahko pri tem navdihovalo eno izmed Krekovih sporočil: »Kar misliš, da je treba narediti, pojdi in naredi.«

pripravila Marija Demšar

Povezava na članek o 1. Krekovem večeru na spletni strani družina.si.